Otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami

»Sem tak kot sem in ne tak,
 kot bi želeli drugi, da bi bil.
Imam pač polno napak in pomanjkljivosti −
Saj sem le človek …« (Neznan avtor)

Vedenjske motnje spadajo med najtežje motnje v psihosocialnem razvoju otrok in mladostnikov. V zadnjem času ugotavljamo, da je v šolah vse več učencev, ki s svojim motečim vedenjem povzročajo težave tako učiteljem, vrstnikom, staršem in širšemu okolju. Vedenjska težavnost se pojavlja vzporedno s širšimi družbenimi spremembami. Odpravljanje teh motenj terja intenzivno ter dolgotrajno korekcijo. O motnjah vedenja govorimo takrat, kadar je vedenje v nasprotju z našimi pravili in pričakovanji.

Med pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na nastanek in razvoj vedenjskih motenj štejemo družino, ki preko svoje dinamike vpliva na razvoj in vedenje vseh družinskih članov. Seveda so pri tem ključnega pomena medsebojni odnosi med posameznikom in okoljem v katerem živi. Odrasli smo ponavadi tisti, ki otroku pokažemo, katera dejanja so dopustna in katera ne. Tako na oblike vedenja družina vpliva predvsem s svojo klimo, odnosi, čustveno toplino, zagotavljanju občutka varnosti in sprejetosti. Če otrok v svoji družini ni deležen ljubezni, varnosti, topline ter pohvale, se kar hitro v njem naselijo občutja tesnobe, nesreče in strahu. Otrok se zaradi stiske zateče v neprimerne oblike vedenja. In začne se začaran krog. Težave se pojavljajo tudi v šolskem prostoru, saj je šola drugi pomemben dejavnik za nastanek vedenjskih težav. Učenci z vedenjskimi težavami so v vsaki šoli in v vsakem razredu in imajo pogosto položaj stigmatiziranih otrok. Ker ti otroci nimajo razvitih delovnih navad, vztrajnosti ter imajo težave v odnosih z vrstniki, vse pogosteje s težavo sledijo učno vzgojnemu procesu. Ob učnemu neuspehu se pri otroku poveča dvom v svoje zmožnosti, omaja se mu samopodoba in odpor do učenja. Slaba samopodoba je ponavadi uspešno prikrita, saj tak otrok navzven deluje povsem obratno, velikokrat agresivno in nesramno. Otrokom z vedenjskimi težavami poskušamo ponuditi dejavnosti, kjer se lahko izkažejo in v katerih so uspešni (razvijanje močnih področjih).
Šola vrednoti učence po dveh lastnostih – primernosti vedenja in učnem uspehu. Če obe zahtevi nista izpolnjeni, otrok kaj hitro postane črna ovca, doma in v šoli ga začnejo še bolj odklanjati. Temu sledi kaznovanje in pridiganje. Otrok poskuša svoje potrebe zadovoljiti v vrstniških skupinah, kjer se dokazuje z neprimernim vedenjem. V obravnave različnih institucij ne želi biti vključen, saj je vsega naveličan, poleg tega pa številni razgovori in kazni niso obrodili sadov.
Če želimo učinkovito odpravljati vedenjske motnje, moramo v reševanje problema zajeti vse pomembne dejavnike, ki vplivajo na motnjo: starše, šolo in vrstnike. Pomembno je, da na otrokove spodrsljaje ne reagiramo preveč represivno in burno, ampak ohranimo pravo mero strpnosti. Pozitivna pričakovanja in pozitiven odnos tako učiteljev kot staršev veliko prispeva k zmanjševanju težav.
Velikokrat nam ne uspe združiti in motivirati vseh udeležencev, zato je delo mnogih strokovnjakov kljub vloženemu trudu nekaterih, žal, pogosto neuspešno.