Pomanjkljiva učna motivacija

Mnogo učencev nima razvite notranje motivacije za učenje, zato nenehno potrebujejo različne zunanje vplive in spodbude. Najpogosteje se pomanjkljiva učna motivacija kaže v manjšem zanimanju za določene vsebine, predmete ali šolsko delo nasploh. Taki učenci niso pripravljeni vlagati dovolj truda za dosego učnih ciljev, zato pri šolskem delu niso vztrajni in kar hitro omagajo.

Na samo učno motivacijo močno vplivajo osebnostne značilnosti učenca. Ovire za nizko učno motivacijo so lahko v samem učnem okolju, torej šoli ali pa doma.

Najpogostejše ovire pri učencu so:
- učenčeva osebna zainteresiranost za šolsko delo,
- cilji in vrednote učenca (ali ob nalogi uživa, ali ima pred sabo cilj, kakšno vrednost imajo zanj učne naloge),
- prepričanje učenca o lastnih zmožnostih,
- čemu učenec pripisuje vzroke neuspeha (sebi ali zunanjim dejavnikom).

Med ovire v učnem okolju spadajo:
- odnosi učenca z vrstniki (zelo pomembno je, kako je učenec v skupini sprejet),
- načini preverjanje znanja (časovne omejitve pisanja testov vodijo k upadu motivacije),
- načini ojačevanja, ki jih učitelj uporablja pri pouku (pohvale, graje).

Ovire v domačem okolju, v družini so:
- poklicna in izobrazbena pričakovanja staršev do otroka. Večja pričakovanja staršev glede izobrazbe otroka se kažejo skozi večje spodbude otroka, stalnim spremljanjem in vrednotenjem otrokovega napredka, s postavljanjem višjih ciljev.

Seveda lahko na nizko učno motivacijo vplivajo tako učitelji kot starši. Pri tem je potrebno upoštevati interese in izkušnje otroka. Znano je, da se motivacija poveča pri različnih sodelovalnih oblikah dela med učenci (delo v dvojicah, skupinski projekti). Poudariti je potrebno pomembnost znanja, ki se kaže v obliki uporabnosti v vsakdanjem življenju. In kar je najpomembnejše: otroka pohvalimo, mu damo priznanje za dobro opravljeno delo, saj s tem vzpodbujamo zadovoljstvo pri učencu.
Sprejmite neuspeh kot sestavni del uspeha.