|
Težave, ki jih imajo učenci v šoli, puščajo široko sled v njihovem vedenju, odzivanju, čustvovanju, samovrednotenju in učni storilnosti. Kljub najboljšim namenom se otroci sami, brez naše in vaše pomoči, razumevanja, spodbujanja, doslednosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in ljubezni, s temi težavami ne morejo spopasti, kaj šele, da bi jih obvladali.
Morda bomo potrebovali pri tem pomoč strokovnjaka, psihologa, defektologa ali zdravnika, ki bo predvidel za otroka specifično strokovno pomoč.
Čeprav noben nasvet ni primeren za vse učence, pa vendarle obstajajo določeni preventivni ukrepi, vaje oz. pomoč za domačo rabo, ki nikomur ne škodi, marsikomu pa pomaga.
Ko se pogovarjam s starši, ugotavljam, da veliko staršev sicer pomaga svojim otrokom pri učenju doma, vendar te njihove pomoči v šoli ne zaznamo ali pa je njen vpliv premajhen. Posledica tega je, da učitelji ne verjamemo, da se je otrok doma res učil toliko časa, kot zagotavljate starši ali otrok sam.
Vsi se zavedamo problema našega vsakdanjika. To je čas, ki nam ga nenehno primanjkuje in vse, kar se nam dodatno naloži kot obveznost, ki jo moramo kot starši opraviti, nam poleg koristi predstavlja tudi breme.
Pomen učenja:
• Učiti se, da bi vedeli (obvladati načine učenja, razvijati sposobnost koncentracije, poglobiti spomin, vzgoja h kritičnosti…).
• Učiti se, da bi znali delati (obvladati temeljna znanja in spretnosti, težnja k inovativnosti, k večanju znanja…).
• Učiti se biti osebnost (podpirati nenehni umski in telesni razvoj, privzgojiti ustvarjalnost, občutljivost za druge, smisel za lepoto…).
• Učiti se živeti v skupnosti (kot posameznik, član družine, državljan…).
Zakaj?
Naš najpomembnejši cilj je, da vsi naši učenci uspešno končajo osnovno šolo, usvojijo spretnosti in znanja, ki jih bodo potrebovali v nadaljevanju šolanja in kasneje v življenju. Poleg tega pa naj bi se naučili UČITI SE! V današnjem času se nova znanja kopičijo zelo hitro, zato mora postati učenje učinkovitejše in vseživljenjsko. |
