Učenje

»Veje naznanjajo, kakšna je korenina!«
(arabski pregovor)

»Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka!«

Starši učimo in vzgajamo v najtežji šoli na svetu. Šoli, ki ne pozna odmorov, počitnic, dopusta. V pripravljenosti smo štiriindvajset ur na dan, tristo petinšestdeset dni na leto vsaj do osemnajstega leta. Iskreno se zanimamo za svojega otroka, ob uspehu, predvsem pa ob neuspehu otroka. Pri tem se spomnimo, še posebej, če bomo razočarani nad zaključnim uspehom svojega otroka, na  besede znanega pedagoga Makarenka, ki pravi o vzgoji med drugim tudi naslednje:

»Nikar ne mislite, da vzgajate mladega človeka samo tedaj, ko se z njim pogovarjate ali ga poučujete ali mu ukazujete. Vzgajate ga v vsakem trenutku svojega življenja, celo tedaj, ko vas ni niti doma. Način, kako se oblačite, kako se pogovarjate z drugimi ljudmi in o drugih ljudeh, kako se veselite ali ste žalostni, kako se obnašate, ko ste s prijatelji ali s tistimi, ki jih ne cenite, kako se smejite ali berete časopis. Vse to je za otroka silno pomembno. Vse to se trajno vtisne v njegov svet, ostane del njegove osebnosti, njegovega značaja!«

Starši, ki so spremljali delo svojega otroka redno, skozi vso šolsko leto, nad zaključnim uspehom ne bodo presenečeni. Tisti starši pa, ki niso dovolj redno spremljali delo svojega otroka, pa tudi ne morejo biti presenečeni, saj niti ne vedo ali se je njihov otrok za šolo dovolj trudil ali ne. Biti starš ali učitelj je zelo odgovorna naloga. Vsi si želimo, da bi bili naši otroci oz. učenci v življenju srečni in uspešni. Naj bo starš ali učitelj strog ali prijazen – nikoli ni prav. Težko je biti prijazen na strog način. Vendar ne nazadnje, starši in učitelji nismo za to, da bi ugajali, temveč, da bi vzgajali.

Dober mesec pred zaključkom šolskega leta moramo vsi skupaj, tako starši, učenci kot učitelji, zdržati, ohranjati pozitivno energijo, se nasmehniti otroku oziroma učencu, da se bo le-ta počutil dragocenega, vrednega in pomembnega. Pa čeprav nam v tistem trenutku ne bo do nasmeha.