Zlato, umetna masa ali keramika?

To je pri zobnih nadomestkih pomembno vprašanje.

Danes imamo za zobne nadomestke na razpolago veliko število materialov. Najbolj uporabni so zlato, umetna masa (kompozit) in keramika. Zlato zaradi njegove vpadljive barve veliko pacientov zavrača. Tako ostaneta le še keramika in kompozit. Pri izbiri materiala moramo upoštevati mehanske lastnosti in mesto nadomestka. Nadomestek mora izgledati čim bolj naravno. Zlato pride  pri večini pacientov v poštev le pri kočnikih, na vidnem predelu pa je izbira med keramiko in kompozitom.

Umetne mase se v dentalni medicini uporabljajo že dolga leta. Njihova sestava pa se je s časom spreminjala. Njihov strokovni naziv je kompozit, saj poleg plastike vsebuje še silane ter polnila iz stekla ali kvarca. Včasih so kompozite uporabljali le pri manjših okvarah. Danes pa lahko z njim kompenziramo tudi večjo izgubo zobne substance v predelu kočnikov. Uporabljajo se predvsem kot direktne zalivke, to pomeni, da jih izdela zobozdravnik v ustih. Ker se kompoziti pri strjevanju krčijo, jih mora zobozdravnik nanašati plast za plastjo in vsako plast posebej strditi z modro svetlobo. Ta svetloba ima točno določeno valovno dolžino, ki omogoča strjevanje kompozita. Za dobro izdelavo je pomembna suhost predela okoli zoba. Tako se zobozdravniki večkrat poslužujejo koferdama, to je posebna gumijasta opna, ki se vpne na zob in s tem preprečuje vlaženje okolice zoba. Kompoziti se lahko uporabljajo tudi za izdelavo inlayev in kron, ampak redkeje. So manj občutljivi na lomljivost kot keramika, vendar pa se močneje obrabljajo. Poleg tega pa se lahko zaradi pogostega kajenja, pitja rdečega vina ali čajev obarvajo. Pri normalnem uživanju teh substanc do obarvanja naj ne bi prišlo. Če pa do tega že pride, se obarvanost lahko odstrani. Vendarle pa naj zobozdravnik upošteva navade pacienta.
Iz keramike izdelan nadomestek je lažje negovati, je tudi obstojnejši, se ne obarva, je izredno trden in se ne obrablja. Poleg tega je keramika edini material, ki da zobu sijaj, kakršnega imajo naravni zobje. Tako lahko le strokovnjak loči dobro izdelan nadomestek iz keramike od naravnega zoba. Kompozit se v večini uporablja za manjše ali večje zalivke, keramika pa za inlaye in krone. Izdelava le teh pa zahteva veliko znanja, preciznosti in časa, kar se nato pozna tudi pri ceni.

Potek izdelave keramičnega nadomestka:
Najprej mora zobozdravnik preparirati poškodovano mesto (kaviteto), nato odvzame odtis zobovja. Ta odtis gre v zobotehnični laboratorij, kjer zobotehnik korak za korakom naredi nadomestek. Pri tem upošteva značilnosti pacientovega zobovja kot so proti ugriz, postavitev sosednjih zob, oblika in seveda barva zob. V veliko primerih je pacient naprošen, da se oglasi v zobotehničnem laboratoriju za pravilno izbiro barve. Zobozdravnik nato vstavi nadomestek v usta in preveri kako se prilega. Če so potrebni popravki, jih je potrebno opraviti preden dobi nadomestek značilen sijaj. Kasneje so popravki omejeni.

Povzetek: kompoziti in keramika so danes v veliko točkah enakovredni. Kompoziti so manj odporni proti obrabljanju ter se nagibajo k obarvanju in nalaganju plaka. Izdelava nadomestka iz keramike je komplicirana in cena tudi temu primerna, vendar pa keramika zagotavlja visoko mero naravnosti, estetike in vzdržljivosti.