Nadarjeni učenci

»Če bomo otrokom poklonili svoj čas,
nas bodo doživljali kot osebe,
ki zanje skrbijo, katerim ni vseeno,
kako se počutijo, kaj doživljajo,
in bodo tudi sami sposobni
skrbeti za druge.«
(Zdenka Zalokar Divjak)

Čas počitnic je tu …

Pri delu mi učenci večkrat pripovedujejo o tem, kaj gledajo po televiziji. Danes je televizor kot hišni oltar s pisano ponudbo večinoma oddaj brez pozitivnega sporočila, če ne celo z izrazito negativnim sporočilom, saj je za odgovorne urednike televizijskih programov pomemben predvsem ekonomski vidik. Poplava videokaset dvomljive vsebine, hladnokrvne filmske kriminalke, neetične računalniške igrice in še kaj. Glede na to, da pri nas ni nobenih omejitev pri posredovanju nasilnih vsebin po medijih, ostane odločitev o vzgoji za nasilje ali proti njemu predvsem na ramenih staršev.

Zdenka Zalokar Divjak pravi, da bi morale televizijo v obdobju odraščanja nadomestiti pravljice in zgodbice. Za najmlajše kratke in prijetne zgodbice, potem pa pravljice. Vendar so pravljice zelo zahtevna vsebina. Odrasli smo namreč še vedno prepričani, da so pravljice krute. Toda pravljice samo odslikavajo naše življenje in v to življenje spadajo tudi izgube, smrti in bolezni. Otroci te življenjske resnice razumejo, ker so v pravljicah povedane na simbolni način in so sestavni del zgodbe.

Odrasli smo dolžni otroke pripraviti za ustvarjalno, svobodno in odgovorno življenje. Otroci tudi pričakujejo, da bodo imeli na poti odraščanja ob sebi ljudi, ki jim bodo z veliko ljubezni, lastnim pozitivnim zgledom in trdnostjo omogočili, da se bodo kot posamezniki čim prej osamosvojili in bodo kos vsakodnevnim nalogam. Odgovornost za vzgojo je še vedno stvar staršev in ne profesionalnih vzgojiteljev, starši pa velikokrat pričakujemo, da bo nekdo drug določil meje, obveznosti in naloge, ki jih mora opravljati naš otrok. Starši, ki zvečer ležejo k počitku, ne da bi vedeli, ali je to storil v sosednji sobi tudi njihov osnovnošolec, se pač ne morejo pritoževati nad učinkovitostjo vzgoje v šoli. Ali pa starši, ki skupaj s svojimi osnovnošolci uživajo ob prizorih streljanja in ubijanja. Šola se ne želi odrekati svoji vzgojni vlogi in se ji tudi  ne bo, vendar bo njena funkcija še naprej dopolnilna. Vzgoja otrok se začne mnogo prej, ko ti prestopijo prag šole, najprej in predvsem v družini.

Pri tem so vam lahko v veliko pomoč pravljice, ne glede na to, kateri razred obiskuje vaš osnovnošolec. Naj zaključim z besedami Zdenke Zalokar Divjak: »… za dolgo in srečno življenje je treba imeti ljudi rad in se spoprijeti z vsem, kar nam prinese.« In ravno pravljice so prav gotovo tiste, ki lahko pomagajo našim otrokom, da bodo lažje premagovali ovire na svoji poti. V sebi namreč nosijo pomembna sporočila o življenju. Življenje pa je tema, ki zanima prav vsakega od nas.