Komunikacija med starši in mladostniki

»Vsak med nami ima v sebi več rezerv, kot si jih znanost lahko predstavlja!«
(Georgij Lozanov)

Še nekaj tednov, pa se bo zaključilo še eno šolsko leto. Napetosti v šoli in posledično doma, nezadržno naraščajo. Pritiski zahtev so, tako za učence kot za starše in učitelje, zelo veliki. Vsi skupaj želimo, da bi učenci dosegli uspeh, s katerim bi bili zadovoljni vsi in bi realno odražal njihovo znanje. Nekateri učenci s podvojeno močjo »lovijo« višje ocene, kar precej pa je takih, ki jim počasi usihajo moči in motivacija za šolsko delo oz. so se sprijaznili s stanjem, kakršno pač je.

Eden takih je tudi učenec, ki v tem šolskem letu obiskuje tretjo triado. Je nadarjen, vendar mu to v tem trenutku kaj malo pomaga, saj svojih potencialov noče, ne zmore ali ne zna izkoristiti. S svojim učnim uspehom ni zadovoljen, še manj so z njim zadovoljni njegovi starši, da ne govorim o učiteljih.

Doma se pojavljajo velike težave v komunikaciji. Starši v želji, da bi situacijo obrnili na bolje, v komunikaciji s fantom uporabljajo same neprimerne metode kot so kritiziranje, priganjanje, obtoževanje, očitanje, … Deček se temu primerno upira in brani s podobno komunikacijo, kakršne je bil deležen s strani staršev. Začel je tudi lagati, tako doma kot v šoli. Prav nič ga ne motivira več za šolsko delo.
Začaran krog: neustrezna komunikacija – slabe ocene – nezadovoljstvo v družini. Vsi smo se znašli v veliki stiski. V šoli doživlja čustvene vzpone (pretirana evforičnost) ali čustvene padce (preobčutljivost, jok), kar se v zadnjem času zelo pogosto dogaja. Njegova učna neuspešnost vpliva na njegovo vedenje oz. na vedenjske težave (konfliktnost s sošolci, učitelji). Učitelji se trudimo, da v vsaki situaciji poskušamo poiskati tudi nekaj pozitivnega, poskušamo izhajati iz njegovih močnih področij.

To pa tudi svetujemo njegovim staršem. Zelo pomembno je, da otrok pohvale, priznanja, ki si jih gotovo zasluži, tudi sliši. Moje izkušnje kažejo na to, da otrok iz ust odraslih ponavadi sliši le našo kritiko, pritožbe, sitnarjenje in priganjanje k delu, pohvale pa presliši. Vsi skupaj, starši in učitelji, moramo poskrbeti za to, da bo naš (vaš) otrok slišal tako pohvalo kot kritiko.