Nadarjeni otroci

»Če želimo pri otroku karkoli spremeniti, najprej pomislimo in se vprašajmo, ali ni to nekaj, kar bi bilo bolje spremeniti pri sebi!«
Carl Jung

Dom je resnično otrokova prva in najpomembnejša šola. Doma se nauči približno 95 odstotkov vsega, kar bo potreboval v življenju, vključno s samospoštovanjem, čustveno zrelostjo, odgovornostjo in praktičnim znanjem o tisoč in eni stvari. Dom lahko pojmujemo kot šolo, ki bo otroka pripravila na življenje. Da pa lahko to v čim večji meri dosežemo, morajo v družini prevladovati zdravi odnosi med odraslimi in otroki. V tem prispevku se bomo dotaknili le nekaterih značilnosti zdravega odnosa med odraslimi in otroki.

Samoumevno naj bi bilo, da odrasli spoznamo in upoštevamo otrokovo potrebo po brezpogojni ljubezni in sprejemanju. Žal se v svoji praksi srečujem tudi s starši, ki se tega ne zavedajo, ne upoštevajo, posledica pa so neurejeni, boleči odnosi v družini, kar se kaže na otrokovem vedenju in uspehu v šoli. Vsak otrok si želi biti uspešen, a ne za vsako ceno, saj čuti tudi potrebo po omejitvah, po jasno postavljenih mejah. Zelo pomembno je, da je otrok o tem seznanjen oz. informiran vnaprej. Odrasli moramo otroku pomagati do uspeha z dajanjem jasnih navodil. Pri tem mu lahko nudimo možnost izbiranja ali/in pogajanja, vendar zopet le do jasno postavljenih in otroku znanih meja.

Gradimo na otrokovih močnih področjih. Osredotočimo se na tisto, kar gre otroku dobro od rok, gradimo na njegovih vrlinah. Velikokrat v svoji praksi opažam, da starši, pa tudi učitelji, enostavno spregledamo otrokova močna področja, usmerjeni smo le na šibka v želji, da jih izboljšamo. Pozabljamo pa, da prav ta šibka področja lahko spremenimo in izboljšamo  s pomočjo otrokovih močnih področij.

Danes so otroci pod hudim pritiskom, pa če to priznamo ali ne. Okolica od njih prezgodaj preveč pričakuje. To lahko v njih povzroči strah pred neuspehom, nehote primerjajo svoje dosežke z nerealnimi pričakovanji drugih. Starši in učitelji moramo biti sposobni motivirati in spodbujati svoje otroke, da dosegajo cilje, ki so jih sposobni doseči, ne pa cilje, s katerimi bi dosegli odobravanje odraslih. V odraslih je velikokrat prisotna skušnjava, da bi otroke zasuli z vsem mogočim znanjem v mega odmerkih, da bi izsilili mega rezultate. Tu naj velja načelo »manj je več«.

Starši se moramo zavedati, da ponavadi bolj pomagamo svojim nadebudnežem s tem, da jim preprosto prisluhnemo, jih spoštujemo in jim puščamo svobodo, da sami raziskujejo nove ideje in področja, kot če jim v urnik vrinemo še dodatno uro španščine ali tečaj …