Downov sindrom

Med otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju spadajo tudi otroci z Downovim sindromom. Pri Downovem sindromu gre za kromosomsko napako, ki nastane takoj po oploditvi pri razporejanju kromosomov. Enostavno povedano, človek z Downovim sindromom ima namesto 46 kromosomov enega več, to je 47.

Vzrokov za povečano število otrok z Downovim sindromom je več. Mednje sodijo različni vplivi okolja (sevanja, zdravila, infekcije) ter starost matere. Pojavnost bolezni je 1/800 porodov. Najdemo jo pri vseh narodih in državah sveta. Mnogi strokovnjaki menijo, da je Downov sindrom »igra narave«. Pa vendarle se mnoge mamice sprašujejo: »Zakaj se je to zgodilo prav mojemu otroku?« Vsi starši si bolj kot karkoli na svetu želijo imeti zdrave otroke. In ko ni tako kot si predstavljajo, se mnogim poruši svet. Tako so občutki jeze, žalosti, zadrege in negotovosti povsem normalna reakcija vsake družine v kateri se rodi otrok z Downovim sindromom. Najtežje je na začetku, saj se življenje v družini otroka z Downovim sindromom obrne za 360 stopinj.

NAJPOGOSTEJŠI SIMPTOMI OTROK Z DOWNOVIM SINDROMOM:
- slabši mišični tonus - ohlapne mišice
- majhna glava
- širok in sploščen obraz
- povešene oči
- majhen nos
- velik jezik, ki pogosto sili iz ust
- majhna ušesa
- kratke in široke dlani
- značilna črta po vsej dlani

Seveda so med njimi velike razlike. Nekateri redko jokajo, so bolj tiho, skoraj vsi pa so dobrovoljni, ljubki in očarljivi. Zanje je značilno, da izredno uživajo v socialnih stikih, saj imajo zelo dobro razvito čustveno in socialno področje. Velikokrat najbolj zamujata govorni in jezikovni razvoj, zato večinoma razvijejo neverbalne oblike sporazumevanja. Veliko lažje se učijo ob pomoči slikovnega in konkretnega materiala. Seveda za učenje osnovnih veščin potrebujejo več časa. Pogosto imajo anomalije srce, okvare vida, okužbe ušes ali pa težave s ščitnico.
Vsi otroci, še posebej pa otroci z Downovim sindromom, so edinstveni in večina ima vse možnosti, da se s posebnimi metodami in zgodnjo stimulacijo nauči spretnosti, s katerimi se bo uspešno vključeval v svoje okolje.

Današnji svet in družba vedno bolj težita k popolnosti. Seveda tako delamo tudi z našimi otroki. Če ni po merilih družbe, preprosto izpade. Bolje bi bilo, da bi naši »zdravi« otroci sprejeli drugačnost kot nekaj pozitivnega. Pa saj smo vsi drugačni, mar ne. In ravno ta drugačnost bogati vse nas. Nekje sem zasledila, da se takšni otroci rodijo posebnim staršem, staršem s posebnim čutom za drugačnost. Verjetno bo to držalo.