Sladkorna bolezen

Sladkorna bolezen je v bistvu skupina presnovnih bolezni, ki jim je skupna povečana koncentracija krvnega sladkorja v krvi (hiperglikemija). Do povečane koncentracije krvnega sladkorja pride zaradi pomanjkljivega izločanja ali delovanja hormona inzulina. Inzulin nastaja v trebušni slinavki (pankreas) in pomembno vpliva na telesno presnovo.

Njegova glavna funkcija je omogočanje prehoda krvnega sladkorja (glukoze) v celice, kjer se le-ta skladišči. Torej, kadar je v telesu inzulina premalo ali je njegov učinek slabši, bo koncentracija glukoze v krvi narasla. Normalna vrednost glukoze v krvi na tešče je od 3,6−6,1 mmol/l. Najpogostejši obliki sladkorne bolezni sta tip 1 in tip 2.

V Sloveniji je okrog 100.000 registriranih sladkornih bolnikov, od tega jih ima okrog 75.000 bolnikov sladkorno bolezen tip 2 in 4.500 bolnikov tip 1.

Sladkorna bolezen tip 1 se navadno pojavlja pred 30. letom starosti. Nastane zaradi propada tistih celic v trebušni slinavki, ki izločajo inzulin. Pri moških in ženskah se pojavlja enako pogosto. Značilen je nenaden, buren začetek. Pri tipu 1 je navadno bolnik mlad, shujšan, veliko pije ter izloča veliko urina. Bolezen navadno že od začetka zdravimo z inzulinom, odvisnost od inzulina je doživljenjska.

Sladkorna bolezen tip 2 se pojavlja praviloma po 40. letu, največkrat okrog 55. leta. Nastane zaradi zmanjšanega izločanja inzulina in zmanjšanega učinka inzulina na celice. Je najpogostejši tip sladkorne bolezni, povsod po svetu število bolnikov narašča. Tipičen bolnik je ponavadi starejši, močnejše postave (80 % jih je debelih), večinoma gre za ženske. Bolezen se pokaže z blago in neizrazito simptomatiko. Ob postavitvi diagnoze ima več kot 50 % bolnikov povečan krvni tlak. Zdravljenje se večinoma začne z dieto ali v obliki tablet, z napredovanjem bolezni pa tudi z inzulinskimi injekcijami.

Najhujša zapleta pri sladkorni bolezni sta diabetična ketoacidoza (tip 1) in diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (tip 2), ki sta zelo nevarna in nastaneta zaradi močno povečane koncentracije krvnega sladkorja v krvi.

Posledica dolgotrajno zvišane koncentracije krvnega sladkorja so kronične okvare oči (retinopatija), ledvic (nefropatija), živčevja (polinevropatija), srca in ožilja …
S sodobnim zdravljenjem sladkorne bolezni želimo upočasniti razvoj kroničnih okvar in izboljšati kvaliteto življenja sladkornih bolnikov. Pri zdravljenju sladkorne bolezni imata poleg medikamentoznega zdravljenja pomembno vlogo tudi redna telesna dejavnost ter pravilna prehrana.